Zlepšete revma sportem: tanec

Katere revmatične bolezni poznamo zdravniki revmatologi?

Nedvomno velja, da si ljudje revmatične težave in revmatične bolezni razlagajo zelo po svoje. Zato je nujno, da se to področje čim bolje opredeli in jasno pove, katere bolezni kot revmatične bolezni poznamo in obravnavamo revmatologi.

Različne revmatične težave še ne pomenijo, da ima bolnik revmatično bolezen. Danes poznamo številne revmatične bolezni, ki nastanejo zaradi različnih, zaenkrat še ne povsem razjasnjenih zunanjih in notranjih telesnih dejavnikov.

Pri nekaterih revmatičnih boleznih je v ospredju vnetje notranje sklepne ovojnice (artritis) in nasadišč hrbteničnih vezi (spondilitis), pri drugih spremembe na sklepnem hrustancu (osteoartroza), pri tretjih na obsklepnih delih (zunajsklepni revmatizem).

Poleg gibal je lahko prizadeto celo telo, tudi koža, mišice, čutila, živčevje in druga tkiva ter notranji organi (sistemske bolezni vezivnega tkiva).  

Revmatičnih bolezni je več kot sto. Med seboj se razlikujejo po simptomih, znakih, spremembah, bolezenskem dogajanju, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju. Pri skoraj vseh so prisotne bolečine, ki poleg drugih simptomov in znakov opozarjajo, da je v telesu nekaj narobe.

• Katere revmatične bolezni poznamo zdravniki revmatologi?
• Katere revmatične bolezni so najpogostejše?
• Kako zdravimo revmatične bolezni?

Katere revmatične bolezni poznamo zdravniki revmatologi?

Nedvomno velja, da si ljudje revmatične težave in revmatične bolezni razlagajo zelo po svoje. Zato je nujno, da se to področje čim bolje opredeli in jasno pove, katere bolezni kot revmatične bolezni poznamo in obravnavamo revmatologi.

Različne revmatične težave še ne pomenijo, da ima bolnik revmatično bolezen. Danes poznamo številne revmatične bolezni, ki nastanejo zaradi različnih, zaenkrat še ne povsem razjasnjenih zunanjih in notranjih telesnih dejavnikov.

Pri nekaterih revmatičnih boleznih je v ospredju vnetje notranje sklepne ovojnice (artritis) in nasadišč hrbteničnih vezi (spondilitis), pri drugih spremembe na sklepnem hrustancu (osteoartroza), pri tretjih na obsklepnih delih (zunajsklepni revmatizem).

Poleg gibal je lahko prizadeto celo telo, tudi koža, mišice, čutila, živčevje in druga tkiva ter notranji organi (sistemske bolezni vezivnega tkiva).  

Revmatičnih bolezni je več kot sto. Med seboj se razlikujejo po simptomih, znakih, spremembah, bolezenskem dogajanju, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju. Pri skoraj vseh so prisotne bolečine, ki poleg drugih simptomov in znakov opozarjajo, da je v telesu nekaj narobe.

Revmatične bolezni v grobem delimo v pet velikih skupin. Klinične značilnosti, ki se pojavljajo pri eni bolezni, so lahko povsem odsotne pri drugi. Včasih so si med seboj podobne, kar lahko povzroča težave pri diagnostičnem opredeljevanju. Značilnosti posameznih bolezni so vezane tudi na starost in spol.

Za nekaterimi revmatičnimi boleznimi lahko zbolijo že otroci, druge so značilne za starostnike. Revmatoidni artritis in nekatere sistemske bolezni vezivnega tkiva, kot sta sistemski eritematozni lupus in Sjögrenov sindrom, so veliko pogostejše pri ženskah, protin in ankilozirajoči spondilitis pa pri moških.

Skupine najpogostejših revmatičnih bolezni so:

1. osteoartroza 
2. zunajsklepni revmatizem 
3. vnetne revmatične bolezni 
4. s kristali povzročena sklepna vnetja 
5. sistemske bolezni vezivnega tkiva

Osteoartroza sklepov in hrbtenice je zelo pogosta revmatična bolezen, predvsem pri starejših. Povzročajo jo številni dejavniki. Glavno bolezensko dogajanje najprej poteka na sklepnem hrustancu, na hrbtenici pa na medvretenčni ploščici in malih sklepih med vretenci.

Zunajsklepni revmatizem je skupina bolezni, pri katerih so lahko vnetno ali drugače prizadeti zunajsklepni deli (vezi, kite, kitne ovojnice, sluzne vrečke, nasadišča kit in mišic na kost). V to skupino spada tudi bolezen, ki jo imenujemo sindrom fibromialgije in je posebej opisana.

Vnetne revmatične bolezni ponavadi prizadenejo en sklep (artritis) ali več sklepov (poliartritis). Pri artritisu vnetje poteka na notranji sklepni ovojnici, nato se spremembe razširijo še na druge sklepne dele.

Poznamo tudi revmatično vnetje na nasadiščih hrbteničnih vezi, tedaj govorimo o spondilitisu. Pri spondilitisu se vnetje najprej ali sočasno pojavi na sklepih med križnico in medenico, to je na sakroiliakalnih sklepih, kar imenujemo sakroiliitis.

Možno je tudi vnetje na nasadiščih vezi v okolici različnih sklepov (entezitisi). Včasih se sklepna vnetja, ki jih imenujemo reaktivni artritisi, pojavljajo po okužbah dihal, sečil, črevesja, nato pa praviloma po nekajmesečnem trajanju minejo.

Vnetje sklepov in hrbtenice se lahko pojavi tudi pri vnetnih črevesnih boleznih, kot sta Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis.

S kristali povzročena sklepna vnetja povzročajo različni kristali, ki se odlagajo in nabirajo v raznih delih sklepa ter povzročajo akutna, dostikrat zelo burna sklepna vnetja. Najpogostejša bolezen iz te skupine je protin, pri katerem povzročajo vnetje uratni kristali, sledi psevdoprotin, pri katerem so »krivci« za vnetje kristali kalcijevega pirofosfata.

Sistemske bolezni vezivnega tkiva so skupina revmatičnih bolezni, ki so lahko smrtno nevarne, vendar so na srečo redkejše. Vzroka teh bolezni še ne poznamo. Prizadeto je lahko celo telo.

Neznani zunanji dejavniki sprožijo nepravilen odziv imunskega sistema, nastajati začnejo t. i. avtoprotitelesa, ki napadejo lastno telo in povzročijo okvaro različnih organov in tkiv.

To imenujemo avtoimunsko dogajanje.

Revma znaki, simptomi, testi in zdravljenje + mnenje bolnice. magus.si

Revma je ohlapen izraz za bolezni sklepov in obsklepnih struktur, zaradi česa obišče zdravnika vsak četrti pacient.Kakšni so znaki oz. simptomi za revmo in kakšni do dejavniki tveganja, na katere moramo biti pozorni?

Revma: kaj je to?

Revma ali revmatizem, sta nejasna izraza za vnetne in ne vnetne bolečine v kosteh, sklepih in tudi v mehkih tkivih, kot so mišice in kite. Revma ni omejena le na starejše ljudi – prizadene lahko ljudi vseh starosti.

Vnetje sklepov na prstih na rokah in drugih sklepih je pogosto. Več o tej bolezni in kaj lahko storite sami za svoje sklepe, si preberite na povezavi.

Da bi potrdili revmo, morate obiskati revmatologa v revmatološki ambulanti, kjer vam naredijo revma teste.Besedo revma uporabljamo na splošno za opis neznačilnih bolezni in bolečin v mišično-skeletnem sistemu, neznanega vzroka. Revma se v celoti ne ozdravi nikoli.

Na revmatologiji, v Ukc Lj na leto hospitalizirajo 1300 bolnikov z revmo.

Revmatologija in revmatolog

Revmatologija je veda v medicini, ki se ukvarja z zdravljenjem kosti, sklepov in obsklepnih struktur. Revmatolog je zdravnik, ki se ukvarja z revmatologijo. V Sloveniji je pomanjkanje revmatologov na vseh nivojih delovanja, svetla točka je nekaj mladih specializantov na Ukc v Ljubljani in Mariboru.

Revmatološka ambulanta

Revmatološka ambulanta sprejema paciente na prvi pregled in jih spremlja pri nadaljnjih rednih pregledih, ter za bolnike izvajajo tudi diagnostične postopke kot so: ultrazvočna diagnostika gibal, preiskave za odkrivanje Sjögrenovega sindroma, kapilaroskopijo in merjenje kostne gostote.

• revmatološka ambulanta Ukc Ljubljana, v Bolnici dr. Petra Držaja na Vodnikovi ulici 62 v Ljubljani ( 1 ),
• Revmatološka ambulanta Ukc Maribor; Ljubljanjska ul. 5, 2000 Maribor

Revma [ vrste ]

Revma se nanaša na bolezni, ki prizadenejo kosti, sklepe, mišice, vezi in kite (brez predhodne poškodbe ali druge bolezni), pogosto pa tudi notranje organe (srce, kožo, ledvici in pljuča).Večinoma si ljudje pod besedo revma predstavljajo revmatoidni artritis ali artritis oziroma vnetje sklepov ter številna druga bolezenska stanja z bolečinami.

Revmatične bolezni v ožjem pomenu pa so dejansko zelo pogoste in številne (več kot sto vrst). Velik delež slovenske populacije ima zaradi njih vsaj enkrat v življenju težavo.

Z revmo za volan

Revmatičnim bolnikom lahko vožnja zaradi prizadetih sklepov in bolečine povzroča kar nekaj težav. Še težje pa jim je, če ne morejo voziti, saj jim pogosto prav vožnja omogoča boljšo mobilnost. Kdaj se torej revmatiki lahko usedejo za volan in se varno podajo v promet?

Revmatičnih bolezni je več kot sto, od vnetnih bolezni, ki se lahko pojavijo že v mladosti, do najpogostejše osteoartroze, ki je degenerativna revmatična bolezen predvsem starejših. Poznamo tudi revmatične bolezni, ki ne prizadenejo le sklepov in hrbtenice, temveč tudi kožo, mišice, oči, živčevje in notranje organe, torej celo telo. Skoraj vse so povezane z bolečino.

Po navedbah prim. Mojce Kos Golja, dr. med., upokojene specialistke interne medicine in revmatologije, ima osteoartrozo ima kar 80 odstotkov ljudi starih več kot 65 let, vnetno revmatično bolezen pa ima dva do tri odstotke slovenskih prebivalcev, torej med 40.000 in 60.000 ljudi.

Na vozniške sposobnosti revmatika lahko vplivajo okorelost, slabša gibljivost, slabši vid, manjša mišična moč, nekatera zdravila in seveda že bolečina sama. Težave so odvisne od vrste bolezni, od aktivnosti bolezni (ali je v zagonu ali v mirovanju) in katere sklepe prizadene.

Včasih so za lažjo in varnejšo vožnjo v vozilu potrebne nekatere prilagoditve.

“Spodbujamo bolnike, da čim bolj normalno in polno živijo, vsaj ko je zdravljenje uspešno. Zelo nepravično bi bilo, če bi jim prepovedovali vožnjo z avtomobilom ali pridobivanje vozniškega izpita. Opozoriti pa jih moramo na vse, kar se lahko zgodi in kar vpliva na varnost pri vožnji. Kadar bolnik oceni, da za vožnjo ni sposoben, je seveda prav, da ne vozi,” pravi zdravnica.

Vnetna revmatična bolezen je pogosto povezana z obdobji zagona in obdobji mirovanja. V aktivni fazi bolezni so sklepi lahko zelo otekli in boleči in tedaj je vožnja lahko onemogočena. Težko je voziti, ko so sklepi trajno prizadeti zaradi dolgotrajnih vnetij.

Večinoma gre, le včasih ne

A danes, ko vnetne revmatske bolezni praviloma odkrivajo hitro, jih uspešno zdravijo in to pomaga preprečiti večino invalidnosti, ki bi bolniku vožnjo povsem onemogočila.

“Največ težav imajo lahko bolniki s ankilozirajočim spondilitisom, kjer lahko cela hrbtenica vključno z vratnim delom otrdi in zaradi tega bolniki ne morejo obračati glave.

A tudi ti si lahko pomagajo z dodatnimi in prilagojenimi ogledali.”

Izkušnje dolgoletnega revmatika

Andrej Gregorčič, predsednik Društva revmatikov Slovenije, je revmatik že 58 let, voznik pa 40 let. Vozi kombinirano vozilo Društva revmatikov Slovenije. V povprečju prevozi od tisoč do 1500 kilometrov na mesec.

Vozil ni le pred leti, ko je imel določeno obdobje težave s kolkom, dokler mu ga niso zamenjali.

“Nisem povsem prenehal voziti, a v določenih trenutkih je bilo izjemno težko in takrat sem volan raje pustil, ker so bile bolečine v kolku tako močne, da nisem mogel premikati noge. Ko so mi kolk zamenjali, je šlo spet brez težav.”

Zaradi otrdelega vratu ne more obračati glave. “Ko je vrat še trdel, me je bolelo, nisem upal na dolge vožnje, a danes ne boli več in vožnja mi ne dela težav, le navaditi sem se moral, da se zanašam samo na ogledala. Nič se ne obračam in marsikdo se čudi, kako kljub temu manevriram po parkirišču.”

Kaj vpliva na vožnjo revmatika?

Tudi prim. Mojca Kos Golja, dr. med. ugotavlja, da bolečina lahko pomembno vpliva na vož-njo. “Lahko jo seveda lajšamo z zdravili, a v aktivnem obdobju bolezni in še preden zdravilo začne delovati, bolečine lahko zelo motijo zbranost pri vožnji in bolniki gotovo ob njej težje upravljajo vozilo.”

Najbolj značilna težava revmatikov je prizadetost sklepov in hrbtenice, ki največjo škodo utrpijo pri vnetnem revmatizmu. Glede na vrsto vnetne revmatske bolezni pa lahko utrpijo spremembe tako mali sklepi na rokah in nogah kot tudi veliki sklepi, kot so rame, kolki, kolena in gležnji.

“Običajno so pri bolezni starejših – pri osteoartrozi prizadeti predvsem posamezni sklepi. Pri vnetnem revmatizmu pa so lahko prizadeti prav vsi sklepi, mali in veliki, še posebno če bolezni ne odkrijemo dovolj zgodaj in ni dovolj zgodaj uvedeno zdravljenje.” Sklepi so lahko tudi daljši čas okoreli, še posebej zjutraj, preden se razgibajo.

Nekoliko manj znano je, da so pri veliko revmatskih bolez-nih lahko prizadete oči in vid. Vnetje roženice (keratitis) je pogostejše pri revmatoidnem artritisu in vnetje šarenice (iritis, uveitis) pri ankilozirajočem spondilitisu. Še posebno pa so suhe oči in vnetja roženice značilni za Sjögrenov sindrom, ker so pri tej revmatični bolezni prizadete tudi solzne žleze.

“Na revmatikovo vozniško sposobnost lahko vplivajo tudi zdravila,” poudarja prim. Mojca Kos Golja. “Vsak bolnik mora ob jemanju zdravil prebrati navodilo, če so v njih kakšne omejitve glede vožnje.

Med zdravili z omejitvami so nekateri antirevmatiki in nekatera zdravila npr. proti depresiji, nespečnosti in razna druga, ki jih tudi prejemajo nekateri revmatološki bolniki.

Poleg tega je treba paziti še na medsebojno delovanje zdravil, kadar jemljemo več zdravil hkrati,” opozarja zdravnica.

Najtežje je ob bolečinah

Predsednik Društva revmatikov Slovenije Andrej Gregorčič ugotavlja, da je vožnja za revmatika lahko včasih težka, še posebno ob bolečinah. “Na cesti moramo biti pripravljeni na takšne in drugačne situacije. Če so prisotne hude bolečine, lahko močno zaviranje, hitro zavijanje in podobni manevri povzročijo še dodatno bolečino in tedaj pri vožnji gotovo ne moremo biti 100-odstotni.”

Kot še pravi, so lahko pomembna ovira tudi zelo prizadeti sklepi. “Kadar je vožnja težka, je res bolje, da nismo za volanom. A kadar je bolezen v mirovanju, kot je trenutno pri meni, se da voziti.”

Kot ugotavlja, pomaga tudi znamka avtomobila. “V nizka vozila se sam ne spravljam rad, saj je težko priti že noter in ven. Najbolje se počutim, če lahko sedim malo višje in imam hrbet lepo zravnan,” še razloži sogovornik, ki mu vožnja kombiniranega vozila zato še bolj ustreza, še posebno, ker ima vozilo društva tudi avtomatski menjalnik, ki dodatno olajša delo.

Življenje se obrne na glavo

S težavami revmatikov v vsakdanjem življenju in tako tudi pri vožnji se veliko srečuje delovna terapevtka Barbka Huzjan s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. “Srečujem se predvsem s tistimi, ki so v preteklosti živeli še dokaj normalno življenje, a se jim je to obrnilo na glavo.

V začetni fazi bolezni, ko je ta v zagonu, morda niso mogli niti vstati iz postelje, se urediti, poskrbeti za osnovne dejavnosti in za družino. Ko se bolezen nekoliko umiri, lahko začnejo razmišljati še o drugih področjih življenja in tedaj jim je mobilnost zelo pomembna.

Za vožnjo se odločijo, ker je zanje to bolj udobno in varno, pa tudi zaradi manjšega tveganja okužb,” razloži sogovornica.

Večinoma bolniki pri tem vzamejo v zakup svoje omejitve, zato se odpravijo od doma pravočasno, razmislijo, kje bodo parkirali in podobno. “Pomembno jim je, da lahko ohranijo vlogo voznika in z njo večjo kakovost življenja. Lažje gredo do zdravnika, sorodnikov, po večjih nakupih, lažje ostanejo produktivni in vključeni v družbo.”

Revmatoidni artritis- le eden od »obrazov« nevarnega tihega vnetja

Čeprav se v določenih situacijah vnetja bojimo in ga zaviramo, pa brez njega ne bi preživeli. Namreč vnetje je naravni obrambni mehanizem telesa s katerim lahko premagamo infekcijo ali pa denimo obnavljamo prizadete oz. poškodovane dele telesa. Drugače povedano, vnetje se sproži vsakič kadar je z našim telesom nekaj narobe. Npr. če vanj vdrejo virusi ali bakterije naš vnetni sistem z vsemi celicami, vnetnimi snovmi,… prihiti na mesto vdora in prične z bojem proti njim. Če si zvijemo gleženj prav tako vnetni sistem poskrbi, da se poškodovano tkivo pozdravi.  

Kako se vnetje kaže  

Vnetje na primer prepoznamo po bolečini, oteklini (npr. po zvitju gležnja, piku insekta,…), po rdečini (npr. pri artritisu prstnih sklepov, pri sončnih opeklinah kože,…) lahko pa tudi po povišani toploti prizadetega dela telesa, srbenju itd.. Posledica vnetnega procesa je lahko tudi zmanjšana gibljivost prizadetega dela telesa.  

Mehanizem vnetja  

V večini naših tkiv so celice (mastociti), ki so glavni sprožilci vnetnega procesa, kadar telo potrebuje obrambo ali hitro popravilo po poškodbi.

Te celice ob »alarmu« sprostijo vnetne snovi, s čimer pritegnejo številne bele krvničke ali pa aktivirajo druge celice k sproščanju še dodatnih vnetnih snovi. Med vnetne snovi npr.

prištevamo histamin, tumor nekrozni faktor alfa, vodikov peroksid, dušikov oksid, interlevkine in vnetne prostaglandine. 

Kdaj je vnetje nevarno?  

Vnetje je naš najboljši prijatelj, saj brez njega ne bi mogli preživeti. Pa vendar to drži le za vnetja, ki se pojavljajo občasno in ki hitro minejo. Če vnetje traja predolgo, le to lahko pripelje do poškodbe tkiv in nastanka številnih resnih obolenj, omenjenih v uvodu. Takšno dolgotrajno oz. kronično vnetje je tiho ali skrito vnetje.  

Tiho vnetje je lahko usodno  

Problem skritega oz. tihega vnetja je prav njegova »skritost«. Večina ljudi namreč ne ve, da se v njihovih telesih že mesece ali leta bije takšna ali drugačna »vojna«. Razlog temu je, da običajno tiho vnetje ne boli ali pa bodisi ne boli močno ali konstantno. Če takšnega vnetja ne odkrijemo pravočasno, je lahko celo usodno.   Tiho vnetje naj bi po mnenju dr.

Barry Searsa, predsednika Fundacije za raziskavo vnetij (Inflammation Research Foundation) zanesljivo in vztrajno uničevalo naše srce, imunsko obrambo in možgane. Prav zaradi tega je tudi revmatoidni artritis, ki je le eden od obrazov tihega vnetja, dobro jemati resno in se ga lotiti celostno.

Tako namreč lahko preprečimo pojav dodatnih, celo usodnih obolenj zaradi tihega vnetja.    

Tiho vnetje in oksidativni stres  

Če so včasih znanstveniki zgolj oksidativni stres (razdejanje, ki ga za sabo puščajo prosti radikali) krivili za nastanek kopice obolenj, danes spoznavajo, da je v vsem skupaj oksidativni stres le ena polovica zgodbe. Druga je – tiho vnetje. »Vnetje je zlobni brat dvojček oksidativnega stresa.

Kjer najdeš enega, boš našel tudi drugega.« pravi nevroznanstvenik James Joseph s Tufts Univerze.

Oba so namreč našli pri astmi, revmi, pa tudi pri obolenjih, ki jih prej niso povezovali z vnetji, kot so: ateroskleroza, Alzheimerjeva bolezen, rak debelega črevesa, diabetes, Parkinson, razjede na želodcu, razdražljivo črevo itd.

  Oksidativni stres se pojavi, ko je v celici hitrost nastajanja prostih radikalov večja od njihovega odstranjevanja. Ker prosti radikali (ki naj bi bili zaslužni za naše staranje in nastanek kopice obolenj) poškodujejo različne dele celice, vključno z DNK, je nekako logično, da je tiho vnetje posledica tega.  

Test na CRP- pokazatelj tihega vnetja  

CRP -C reaktivni protein se proizvaja v jetrih in v srčnih arterijah. Sprošča se v kri, ko se telo bori z vnetjem. CRP pa pri samem vnetju ne sodeluje, je le pokazatelj zanj.   Vrednost CRP naj bi bila po mnenju vse večjega števila strokovnjakov tudi celo večji pokazatelj rizika za srčno žilna obolenja kot npr. nivo holesterola.

Če vas torej zanima, ali vaše telo brez vaše vednosti bije »tiho bitko«, opravite test CRP v enem od številnih samoplačniških laboratorijev po Sloveniji. Eden takšnih je npr. Adria lab v Ljubljani.   Morebitno pozitiven test vam sporoča, da bo očitne napake v načinu življenja potrebno čim prej odpraviti.

To še posebej velja, če se že otepate katerega od »obrazov« tihega vnetja, kot je npr. revmatoidni artritis.    

Celostno in naravno nad tiho vnetje (npr. revmatoidni artritis)  

Dr. Barry Sears trdi, da na svetu ne obstaja zdravilo, ki bi lahko ustavilo tiho vnetje, obstajajo pa protivnetno delujoča prehrana in prehranska dopolnila.

Povedano drugače, verjetno je s tem stavkom želel povedati, da se je potrebno tihega vnetja in z njim povezanih obolenj lotiti pri vzrokih, ki so običajno skriti v našem načinu življenja. Oz.

zaman se bomo trudili s protivnetnimi in drugimi zdravili (sinteznimi ali pa naravnimi), če samega vzroka za nastanek tihega vnetja, zaradi česar poskušamo vnetje zavirati, ne bomo odpravili.

  Glede na to, da sta oksidativni stres in vnetje tesno povezana, razmislite, kaj vse v načinu življenja je potrebno spremeniti, da se izognete kopičenju prostih radikalov v telesu in nastanku tihega vnetja, kot je revmatoidni artritis.  Dejavniki, ki povečujejo nastanek ali kopičenje prostih radikalov so:

• Neobvladovanje stresnih situacij in ujetost v petih strupih – strah, skrb, pohlep, žalost in jeza. Slednji je še posebej povezan z nastankom obolenj na sklepih. Vsi pa zavirajo prost pretok vitalne življenjske energije, zaradi česar je v telesu vse več prostih radikalov. Če boste ob stresnih situacijah pozorno prisluhnili telesu, boste ugotovili, da prizadeti sklepi takrat bolijo bolj.
• Dehidracija. Kadar popijemo premalo vode, telesne tekočine niso ustrezno pretočne, imunski sistem trpi, čiščenje telesa je oteženo,… vse to pa nedvomno povečuje tudi kopičenje prostih radikalov. Tudi dneve, ko pozabijo na pitje vode, običajno bolniki z revmo zelo dobro zaznajo.
• Uživanje »mašil«, ki zgolj polnijo naša prebavila, niso nikomur v korist. Ne zdrav, še manj pa bolnik z revmatoidnim artritisom, od takšne hrane ne bo imel koristi. Vse več je namreč dokazov, da tiho vnetje, alergije, zakisanost,… povzroča prav osiromašena, denaturirana, umetnih aditivov polna hrana in pijača. Tudi ostanki pesticidov, antibiotikov, težkih kovin v hrani, v telesu ne povzročajo nič drugega kot draženje, poškodbe in vnetja. Običajno tudi bolniki z revmatoidnim artritisom znajo povedati, kako so se bolečine v sklepih pojavile neposredno po zaužitju takšnih mašil, pa tudi po zaužitju večjih količin mesa, izdelkov iz bele moke, ocvrtih jedi, sladkih jedi itd. Razmislite tudi o uživanju škodljivih maščob – te v telesu dokazano povzročajo večje nastajanje prostih radikalov in s tem vnetja. Škodljive maščobe so tiste, ki vsebujejo transmaščobne kisline (npr. margarina, paštete in drugi izdelki, ki vsebujejo takšne maščobe, hidrogenirana olja, …).
• Razvade, ki nas utegnejo stati zdravja, pa že poznate: alkohol, kajenje, droge,…
• Med dejavnike, ki prav tako povzročajo kopičenje prostih radikalov, pa so tudi številna sintezna zdravila (npr. antibiotiki, kortikosteroidi, sintezna protibolečinska zdravila,…)
• Tudi pretirano psiho/fizično izčrpavanje vodi v kopičenje prostih radikalov. Pomanjkanje počitka in spanja, ko se telo regenerira, torej ne bo brez posledic.
• Pomemben prispevek k nastajanju tihega vnetja je tudi pomanjkanje vitamina D, saj smo zaradi strahu pred soncem deležni vse manj blagodejnih sončnih žarkov, ki ustvarjanje tega vitamina spodbujajo.
• Svoje pa prispevajo tudi onesnaženost okolja, delovnega mesta, bivalnega okolja itd.  

Dejavniki, ki nas pred prekomernim nastajanjem in kopičenjem prostih radikalov in s tem tihem vnetju varujejo, so torej skriti v zdravem načinu življenja na vseh nivojih našega bivanja (fizičnem, psiho/socialnem in duhovnem). Na kratko, bodite pozorni na:

• Zmožnost obvladovanja stresnih situacij, s čimer se izognemo ujetosti v petih strupih. Namesto njih naj v nas vlada mir, sproščenost, izpolnjenost, pretočnost vitalne življenjske energije…
• Ustrezno hidracijo – pitje vode.
• Uživanje ekološke hrane, ki zavira nastajanje vnetnih prostaglandinov. Dobrodošla je npr. prehrana z veliko sadja in zelenjave, bogate z antioksidanti (barvita zelenjava in sadje) ter manj enostavnih ogljikovih hidratov, sladkorja, mleka, mlečnih izdelkov in mesa.
• Izločanje tistih živil iz prehrane, na katere smo alergični, za kar je dobro opraviti ustrezno testiranje.
• Uživanje  zdravih maščob, bogatih z omega tri maščobnimi kislinami, ki zavirajo vnetja v telesu. Npr. ribje olje, olje jeter polenovk, laneno, konopljino, orehovo olje, pa tudi semena teh olj, losos, postrv… itd.
• Uživanje ustreznih prehranskih dopolnil, ki pomagajo loviti proste radikale in zavirati vnetja. Eden najmočnejših antioksidantov je npr. naravni astaksantin, ki dokazano izboljša težave pri revmatoidnem artritisu. Prav tako je nadvse dobrodošlo uživanje prehranskih dodatkov naravnega vitamina D. Več pozimi, manj poleti, pod pogojem, da se koža naužije dovolj blagodejnih sončnih žarkov (ne opeklin!). Protivnetne učinke imajo tudi začimbe- npr. ingver, kurkuma… pa zeleni čaj itd.
• Uživanje fermentiranih napitkov in jedi (npr. A.Vogel Molkosan), ki negujejo črevesno floro. Krepitev črevesne flore med drugim omogoča srkanje vitalnih snovi iz hrane in čiščenje ter obnavljanje telesa.
• Privoščite pa si tudi dovolj sprostitvenih aktivnosti na prostem, počitka in kakovostnega spanca.
• Pomoč lahko poiščete tudi v številnih drugih naravnih pripravkih in metodah. Ob bolečih sklepih si tako lahko pomagate tudi z naravnimi protivnetno in protibolečinsko delujočimi zdravili Alfreda Vogla. Zunanja pomoč ob bolečih sklepih je gel iz arnike A.Vogel Atrogel, notranja pomoč ob bolečih sklepih pa je A.Vogel Artoforce.   

Tekst: Adriana Dolinar

Ocene

“Od vseh internetnih prispevkov, ki sem jih našla je ta najbolj uporaben. Hvala!”

ANA KOVAČIČ

Odgovor A.Vogel: Hvala za vaše mnenje, veseli smo, da ste našli uporabne informacije. Lep pozdrav

Deluje protivnetno, zmanjšuje bolečine in okorelost sklepov ter izboljšuje njihovo gibljivostVeč

Deluje protivnetno in protibolečinsko, blaži otekline ter izboljša presnovo, ki je pri …Več

A. Vogel pomoč uporabnikom Za dodatna vprašanja smo vam na voljo med delavniki od 8. – 16. ure.

[email protected]

Koncentrirana sirotka bogata z L + mlečno kislino.Več

Za dodatna vprašanja smo vam na voljo na telefonski številki 01 524 02 16 med delavniki od 8. – 16. ure.

Pišite nam

Spite dovolj, niste pod psihičnim stresom, ne delate fizično prekomerno … pa ste vseeno utrujeni?

Je vzrok v pomanjkanju železa?

Vas preseneča dejstvo, da je v današnjem času narasla tudi pojavnost vseh vrst alergij?

Naravni pristopi za odpravo alergij

Do nedavnega je bilo mogoče Rowatinex dobiti le na zdravniški recept. Odslej je drugače, saj se je spremenil status naravnega zdravila. To pomeni, da je za vse, ki bi želeli ledvične kamne obvladati po naravni poti, dostop do zdravila veliko lažji in hitrejši.

Več o tem …

V naravi nam je dano vse, kar potrebujemo za zaščito in ohranjanje zdravja!

Odkrijte zgodbo Alfreda Vogla