Granulom

  • je oblika kroničnega vnetja kosti ob vrhu zobne korenine, ki lahko dolga leta miruje in ne povzroča nobenih težav.
  • Situacija se spremeni ob nenadnem padcu odpornosti organizma, saj se takrat vnetje prebudi, posledično se pojavita oteklina ali bolečina.
  • V prispevku vam bomo podrobneje pojasnili, zakaj granulom nastane, kako ga uspešno pozdraviti in kaj lahko sami naredite, da se z njim nikoli ne srečate.

Na granulom včasih kažejo tudi klinični znaki.

Mednje sodijo zabarvanost zoba, oteklina, občutljivost ob ugrizu ipd.

Ker granulom s prostim očesom ni opazen, se najpogosteje odkrije pri pregledu rentgenskega posnetka zobovja.

Na RTG posnetku se granulom vidi kot temnejši prostor okrog konice korenine.

Granulom

Strokovno se bolezen imenuje kronično periapikalno vnetje oz. periapikalni parodontitis. Pogosto boste zasledili tudi zapis granolom ali ognojek na vršičku zobne korenine.

Zakaj nastane granulom zoba?

Granulom nastane, ko se vnetje iz zobnega živca razširi na okoliško tkivo. Vzrokov za vnetje zobnega živca pa je lahko več.

Najpogostejši razlog je karies, ki se je razširil v globino zoba. Pogosti posledici razširjenega kariesa sta odmrtje živca in nastanek granuloma. Zato je zelo pomembno čim prej začeti z zdravljenjem zoba in odstranitvijo kariesa.

Granulom

Nastanek granuloma lahko povzročijo tudi stara in dotrajana plomba, dotrajana protetična prevleka, počena zobna krona, lahko pa je bilo predhodno koreninsko zdravljenje neuspešno.

Zobozdravniki danes vnetje zobnega živca v veliko primerih uspešno pozdravijo.

Posledice granuloma

Čeprav gre pri granulomu za drobno vnetje, ne gre zanemariti njegovih posledic.

Najprej zato, ker dolgotrajni vnetni proces znotraj čeljusti vodi v razgrajevanje in izgubo okoliške kosti.

V nekaterih primerih se iz granuloma razvija cista, ki je videti kot majhen balonček na dlesni ob prizadetem zobu. Iz ciste občasno priteče gnojna tekočina.

Nekateri trdijo, da ima granulom lahko vpliv na organe v telesu, zato je treba predvsem v primeru srčnih bolnikov in pri bolnikih z umetnimi srčnimi zaklopkami tej bolezni nameniti posebno pozornost. Granulom je namreč vnetni proces, pri katerem se bakterijski produkti sproščajo v kri in so tako stalni vir okužbe za celo telo.

Po drugi strani je ameriško združenje endodontov  v svojem biltenu to povezavo med vnetnim procesom in boleznimi srca zavrglo. Slovensko besedilo si lahko preberete na tej povezavi.

Kdo pozdravi granulom, zobozdravnik ali endodont?

Zdravljenje granuloma je v sodobnem zobozdravstvu vsakodnevna praksa v vseh zobnih ordinacijah.

Postopek sodi med zahtevnejše postopke v stomatologiji, poleg tega zahteva tudi veliko časa in znanja zobozdravnika. Uspešnost zdravljenja je močno odvisna od natančnosti in temeljitosti pri čiščenju koreninskih kanalov.

Če ima vaš zobozdravnik sklenjeno koncesijsko pogodbo z zavarovalnico, potem stroške zdravljenja krije ZZZS, v nasprotnem sami plačate stroške endodontskega zdravljenja.

Zdravljenje zobnih kanalov lahko opravi tudi endodont. To je zobozdravnik, ki se je specializiral za področje zdravljenja zobne pulpe.

Beseda endodont izhaja iz grških besed endo – notranjost in odons – zob. Endodonti se predvsem ukvarjajo z zahtevnejšimi zdravljenji zob.

Granulom

Dejstvo je, da je endodontov v Sloveniji malo. Poleg tega vsi nimajo sklenjene koncesijske pogodbe z zdravstveno zavarovalnico.

Posledično so čakalne dobe resnično zelo dolge, saj lahko čakate na poseg tudi več let. Samoplačniško ste na vrsti bistveno hitreje, vas pa obisk endodonta stane zelo veliko denarja.

Pri zobozdravnikih so cene za endodontsko zdravljenje bistveno nižje kot pri endodontih, ki pri delu uporabljajo mikroskope in imajo vrhunsko znanje.

Cene za posamezno endodontsko zdravljenje znašajo tudi več sto evrov. Cenejše je zdravljenje sprednjih zob, skoraj še enkrat dražje pa je zdravljenje zadnjih zob.

Najvišja cena, ki smo jo našli pri endodontu v Sloveniji za prvo zdravljenje kočnika v enem obisku znaša vrtoglavih 670 evrov, ponovno zdravljenje bi vas stalo 890 evrov.

Endodontsko zdravljenje, apikotomija ali puljenje zoba?

Endodontsko zdravljenje ni boleče, saj se pred začetkom uporabi lokalna anestezija.

Med zdravljenjem zobozdravnik odstrani vneto ali odmrlo pulpno tkivo in bakterije iz enega ali več koreninskih kanalov.

Kanali segajo od samega zoba do konca zobnih korenin. Tam se z malo odprtino kanal odpira proti kosti, kjer tudi najpogosteje nastane granulom.

Granulom

Endodontsko zdravljenje se opravlja z ročnimi instrumenti ter s pomočjo posebnih strojnih instrumentov. Z njimi zobozdravnik nekoliko razširi zobni kanal in odstrani morebitno preostalo okuženo tkivo.

V sodobnem zobozdravstvu poteka endodontsko delo tudi s pomočjo mikroskopa.

Postopek se nadaljuje tako, da se zobni kanali spirajo z razkužili in nato se vanje vstavi zdravilo na bazi kalcijevega hidroksida ali antibiotična pasta.

Po določenem času se zdravilo zamenja, in če je zdravljenje uspešno, se lahko takoj začne z zapiranjem zoba. V nasprotnem primeru je treba zdravljenje ponoviti.

Očiščen in razširjen koreninski kanal se na koncu zdravljenja še napolni s posebnim polnilom ter natančno zatesni. S tem se prepreči dostop novim bakterijam in omogoči ozdravitev obzobnih tkiv.

Rezultate zdravljenja je treba vedno kontrolirati z rentgenskim posnetkom, saj je zelo pomembno, da je polnitev opravljena do konca korenine.

Budete mít zájem:  Kvíz: co všechno víte o kokosovém oleji?

V nasprotnem je prosti del kanala zbirališče bakterij, ki dražijo kost in povzročajo nove zaplete.

Če kljub izvedeni polnitvi zobnih kanalov granulom še vztraja obstaja možnost kirurške odstranitve okuženega dela vršička zobne korenine. Ta kirurški poseg imenujemo apikotomija.

Postopek poteka tako, da po lokalni anesteziji, kirurg v predelu prizadete zobne korenine prereže ustno sluznico ali dlesen. Sledi odstranitev okuženega dela tkiva in vršička korenine in zašitje rane s šivi, ki se odstranijo po tednu dni.

Hemisekcija je postopek, kjer kirurg odstrani le eno zobno korenino skupaj z granulomom.

Raziskave kažejo okoli 95 % uspešnost zdravljenja vnetne pulpe. V primeru zdravljenja granuloma je uspešnost zdravljenja zobne pulpe nekoliko manjša.

Če je granulom preobsežen ali endodontsko zdravljenje, kljub več ponovitvam ni uspešno, je rešitev puljenje zoba.

Pri tem je zelo pomemben pogovor med zobozdravnikom in pacientom. Pri odločitvi ali zdraviti ali izpuliti zob, je treba upoštevati več dejavnikov:

  • Splošno zdravje in odpornost pacienta
  • Velikost granuloma
  • Parodontalni status
  • Velikost preostale zobne krone
  • Položaj zoba v zobnem loku
  • Cena endodontskega zdravljenja v primerjavi z implantati ali mostičkom

Kako preprečiti nastanek granuloma?

Granulom

  1. Najboljša preventiva je dobra ustna higiena s katero se prepreči nastanek kariesa, vnetje zobne pulpe in granulom.
  2. Ker začetni karies ne povzroča nobenih simptomov, je treba redno hoditi na kontrolne preglede k zobozdravniku, da se lahko pravočasno ukrepa.
  3. Seveda je pomembna tudi zdrava prehrana in skrb za dober imunski sistem.
  4. Če pride do okužbe, ki se je na da pozdraviti in sledi puljenja zoba je pomembno, da veste, da je danes na voljo veliko kakovostnih nadomestkov za manjkajoči zob.
  5. Nekoč je bil prva izbira za nadomestitev izpadlega zoba zobni mostiček.
  6. Danes je drugače.
  7. Odlična rešitev je implantat, ki povrne občutek pravega zoba.
  8. Več informacij o implantatih si preberite na tej povezavi.

„Das eosinophile Granulom des Knochens“

Es wird über 3 Fälle von eosinophilem Granulom des Knochens berichtet. Der älteste Patient erkrankte nacheinander mit mehreren Herden. Er war bei Beginn der Erkrankung (Schädelherd) 21 Jahre alt und kam mit einem Herd am Manubrium sterni mit 24 Jahren in unsere Beobachtung. Epikritisch konnten weitere Herde am Dornfortsatz des 6. HWK und im rechten Schenkelhals geklärt werden.

Die beiden anderen Patienten hatten unilokuläre Herde in der Schädelkalotte. Es handelte sich um ein 13 jähriges Mädchen und einen 17 jährigen Jungen. Die Beobachtungen werden an Hand der Röntgenbilder und der klinischen wie histologischen Befunde besprochen. Für eine Sonderstellung der Erkrankung wird vom klinischen Standpunkt eingetreten.

Die Pathologie, Diagnostik, Prognose und Therapie werden erörtert (Schrifttumsübersicht).SummaryThe author reports on three cases of eosinophilic granuloma. In the oldest patient several foci occurred in succession. He was 21 years old when the diseases started (Skull focus) and came under the author's observation at 24 with a focus at the manubrium sterni.

Epicritical observation revealed further foci at the spinous process of the sixth cervical vertebra and at the collum femoris. The two other patients, a girl of 13 and a boy of 17, had unilocular foci in the skull cap. The author discusses his observations with reference to the x-ray pictures and the clinical and histological findings.

From the clinical point of view he pleads for a special classification of the disease. He discusses the pathology, diagnosis, prognosis and therapy (bibliography).RésuméCommunication de 3 cas de granulome éosinophile du squelette. Le malade le plus âgé présenta successivement plusieurs foyers. Début de la maladie à 21 ans (crâne), à 24 ans apparition d'un foyer au manubrium sternal.

Ultérieurement on put encore déceler d'autres foyers au niveau de la 6è apophyse épineuse cervicale et du col du fémur droit. Les 2 autres malades présentaient un foyer unique de la calotte cranienne. Présentation de l'observation, des clichés et de l'histologie de ces 2 cas, qui concernent une fillette de 13 ans et un jeune homme de 17 ans.

La clinique fait penser qu'il s'agit d'une entité morbide particulière, rappel bibliographique de l'anatomo-pathologie, et des éléments du diagnostic et du pronostic.ResumenSe comunica acerca de 3 casos de granuloma eosinófilo de hueso. El paciente de más edad presentó sucesivamente varios focos.

Al comenzar el proceso (foco craneal) tenía 21 años, llegando a nuestra observación a la edad de 24 años con un foco a nivel del manubrio del esternón. Por último se comprobó la existencia de otros focos situados en la apófisis espinosa de la sexta vértebra cervical y del cuello del fémur derecho. Los otros dos pacientes presentaban focos uniloculares en la bóveda del cráneo.

Se trataba de una niña de 13 y de un joven de 17 años. Estos casos se comentan a base de los cuadros radiológicos, clínicos y hallazgos histológicos. Se afirma que esta afección constituye un cuadro clínico autónomo. Se describe la patología, diagnóstico, pronóstico y tratamiento (bibliografía).

Budete mít zájem:  Esenciální olej ze sladkého pomeranče – jaké má účinky a na co může být dobrý?

Request the article directly from the author on ResearchGate.

ResearchGate has not been able to resolve any references for this publication.

June 1995 · The American journal of tropical medicine and hygiene

  • Hiroshi Kohatsu
  • Osamu Zaha
  • Kenichiro Shimada
  • […]
  • Yoshiya Sato

Granulom

Klassifikation nach ICD-10
L92.9[1] Granulomatöse Krankheit der Haut und der Unterhaut, nicht näher bezeichnet
ICD-10 online (WHO-Version 2019)

Infektiöses Granulom der Hand durch Mycobacterium marinum eines Mitarbeiters in einer Tropenfischhandlung Odontogenes, radikuläres Granulom an einem frisch extrahierten Zahn

Ein Granulom (von lateinisch granulum ‚Körnchen‘) ist eine knötchenförmige Ansammlung der Fresszellen des Immunsystems (Makrophagen). Ein Granulom kann weitere Zellen enthalten: Epitheloidzellen und mehrkernige Riesenzellen sind Abkömmlinge der Makrophagen, begleitend können Lymphozyten, Granulozyten und Fibroblasten an der Granulombildung beteiligt sein. Manche Granulome entwickeln eine bindegewebige Kapsel (Fibrosierung), andere weisen in ihrem Zentrum Nekrosen auf.

Granulome entstehen dann, wenn die Makrophagen eine Noxe (z. B. Bakterium, Parasit oder Fremdkörper) nicht abbauen können, wodurch ein chronischer Entzündungsreiz entsteht.

Der Zweck des Granuloms besteht darin, den körperfremden Eindringling zu verkapseln und so an einer weiteren Ausbreitung zu hindern.

Außerdem können Erreger über eine lokale Konzentrierung lysosomaler Enzyme und bakterizider Stoffe effektiver bekämpft werden.

In der Diagnostik erlauben Größe und feingeweblicher Aufbau der Granulome Rückschlüsse auf den zugrundeliegenden Auslöser.[2]

Granulomzellen

In einem Granulom sind folgende Zellen zu finden[3]:

  • Makrophagen sind die Zellen, die von Anfang an das Granulom bilden und daher immer darin zu finden. Ihre Aufgabe als „Fresszellen“ liegt darin, Partikel, Bakterien und Zellschrott zu fressen (phagozytieren), abzubauen und Teile des Gefressenen anderen Immunzellen zu präsentieren, die gegebenenfalls eine größere Immunantwort einleiten.
  • Epitheloidzellen können sich nach einigen Tagen aus den Makrophagen des Granuloms entwickeln. Sie sind untereinander fest verzahnt und erinnern an Epithelzellen. Es gibt zwei Typen von Epitheloidzellen: Die einen sind phagozytotisch hoch aktiv und töten Mikroben ab, die anderen phagozytieren nicht, sind dafür aber sekretorisch aktiv und könnten eine unterstützende Rolle für die Funktion des Granuloms spielen. Was der entscheidende Faktor für die Verwandlung normaler Makrophagen in Epitheloidzellen ist, ist unklar. Bei Fremdkörpergranulomen könnte es davon abhängen, wie lange der Fremdstoff schon im Körper ist, das heißt, Epitheloidzellen bilden sich, wenn das Makrophagengranulom zu lange zum Abbauen des Fremdkörpers oder -stoffes braucht. Allerdings scheinen verschiedene Fremdstoffe das Immunsystem unterschiedlich zu stimulieren, beispielsweise führen Eichen-Pollen nicht zur Bildung von Epitheloidzellen, Kiefern-Pollen aber schon. Infektiöse Granulome sind dagegen praktisch immer epitheloidzellig.
  • Mehrkernige Riesenzellen sind sehr große Zellen mit mehreren Zellkernen, die ebenfalls von Makrophagen abstammen. Klassischerweise unterscheidet man Mehrkernige Riesenzellen mit hufeisenförmig angeordneten Kernen (Langhans-Zellen) von solchen mit ungeordnet liegenden Kernen. Die geordneten Langhans-Zellen treten bei Tuberkulosegranulomen auf, während ungeordnete Riesenzellen für Fremdkörpergranulome typisch sind. Dabei können die beiden Formen von Mehrkernigen Riesenzellen ineinander übergehen. Ihre Funktion ist nicht ganz klar. Es sieht so aus, dass ihre Fähigkeit, Fremdkörper zu fressen, stark vom entzündlichen Umfeld abhängt. So erklärt sich, dass sie in manchen Untersuchungen viel besser als normale Makrophagen phagozytieren können, während sie in anderen Untersuchungen deutlich schlechter waren. Lange ging man davon aus, dass Mehrkernige Riesenzellen ausschließlich durch die Verschmelzung von Makrophagen entstehen. Es gibt allerdings Anzeichen dafür, dass Mehrkernige Riesenzellen durchaus aus einzelnen Makrophagen entstehen können.

Neben den Fresszellen und ihren Abkömmlingen können eine Reihe weiterer Zellen an einem Granulom beteiligt sein, darunter Lymphozyten und Fibroblasten.

Einteilung und Vorkommen

Granulome können nach verschiedenen Gesichtspunkten eingeteilt werden, zum Beispiel nach ihrer Ursache (infektiöse gegen nicht-infektiöse Granulome) oder ihrer Zellzusammensetzung.

Im letzteren Fall ist die Unterscheidung von Epitheloidzelligen Granulomen und Histiozytären Granulomen gängig. Epitheloidzellige Granulome sind scharf begrenzte Knötchen mit dicht gedrängten Epitheloid-Zellen.

Histiozytäre Granulome sind dagegen eher unscharf begrenzte Ansammlungen von Gewebsmakrophagen.[4] Beide Gruppen werden weiter unterteilt.

Epitheloidzellige Granulome:

Granulom – DocCheck Flexikon

Synonym: GranulomaEnglisch: granuloma

1 Definition

Granulom ist ein Sammelbegriff für meist gutartige, knötchenförmige Gewebeneubildungen, die im histologischen Bild charakteristischerweise mononukleäre Entzündungszellen (Makrophagen, Lymphozyten), Epitheloidzellen und Riesenzellen aufweisen.

2 Nomenklatur

Der Begriff ‚Granulom‘ wird in der medizinischen Alltagssprache relativ weit ausgelegt. Er umfasst auch zahlreiche Neubildungen, die mit der o.a. histologischen Definition keine Gemeinsamkeiten haben.

So werden zum Beispiel das Granuloma pyogenicum oder das Stimmlippengranulom auch als Granulome bezeichnet, obwohl es sich hier nicht um strukturierte Ansammlungen von Entzündungszellen, sondern um Granulationsgewebe handelt.

3 Pathogenese

Ein Granulom entsteht meist als Reaktion auf einen chronischen Entzündungsreiz, wenn die Makrophagen ein Antigen (z.B. Krankheitserreger, Fremdkörper oder Immunkomplexe) nicht abbauen können.

Der Zweck des Granuloms besteht darin, das Antigen gegenüber dem umgebenden Gewebe zu isolieren. Durch die lokale Konzentration von Immunzellen ist darüber hinaus eine bessere Bekämpfung körperfremder Strukturen (z.B.

Budete mít zájem:  Nemoc pelagra (nedostatek vitamínu b3) – co je to? – příznaky, příčiny a léčba

Bakterien) möglich.

Granulome können infektiöse oder nichtinfektiöse Ursachen haben. Bei Infektionen treten sie vor allem dann auf, wenn der Erreger durch das Immunsystem nicht oder schlecht zu eliminieren ist. Bei nichtinfektiösen Granulomen ist das auslösende Agens manchmal unbekannt (z.B. bei Sarkoidose).

4 Histopathologie

Granulome sind umschriebene, räumlich organisierte Zellakkumulationen aus Monozyten bzw. ihren Abkömmlingen (Makrophagen, Epitheloidzellen, Langhans-Riesenzellen), sowie Lymphozyten.

Ferner können in ihnen neutrophile und eosinophile Granulozyten sowie Fibroblasten vorkommen. Die Granulome können eine zentrale Nekrose aufweisen (z.B. bei Tuberkulose) oder auch nicht (z.B.

Sarkoidose).

Die jeweilige Zellzusammensetzung kann hinweisend auf die Ursache des Granuloms sein. Granulome mit eosinophilen Granulozyten findet man z.B. bei einer Kokzidioidomykose, Granulome mit neutrophilen Granulozyten bei der Granulomatose mit Polyangiitis.

4.1 Einteilung

Granulome lassen sich histopathologisch wie folgt unterteilen:

5 Ätiologie

5.1 Infektionen

Infektiös bedingte Granulome finden sich u.a. bei:

5.2 Nichtinfektiöse Ursachen

Außerdem existieren viele weitere Ursachen, die zu Granulomen führen können, z.B.:

6 Spezielle Granulomformen

Pyogent granulom

Pyogent granulom er en godartet liten svulst i små blodårer i hud og slimhinner som lett blør. Tilstanden er verken infeksiøs (pyogent betyr puss) eller granulomatøs (vev med små knuter av betennelsesvev) som navnet hentyder til. Tilstanden forekommer i alle aldre men oftest i alderen 10 til 30 år, hyppigere blant menn enn kvinner.

De fleste pyogene granulomer dukker opp i løpet av de første fem årene av livet, og antall nye tilfeller avtar så. I svangerskapet forekommer en variant (epulis gravidarum) i munnen hos opptil fem prosent.

Årsaker til pyogent granulom

Den eksakte årsaken er ukjent. Hurtig vekst er en respons på et ukjent stimulus som trigger nydannelse av blodkar. Skader og forbrenning kan spille en rolle, men i de fleste tilfeller er det ingen åpenbar årsak. Virusinfeksjon har også blitt foreslått som årsak.

Symptomer på pyogent granulom

Forandringene begynner som små (mindre enn 1 centimeter), enkeltstående, røde eller gule glinsende flekker som er lett hevet i forhold til hudoverflaten (en papel). Flekkene vokser raskt i løpet av få uker til måneder, og de utvikler ofte en stilk ved roten. Pyogene granulomer har svært lett for å blø, og de fleste søker lege på grunn av det.

Forandringene forekommer hyppigst på hodet, halsen, bein og armer, særlig på fingrene – men også på slimhinner. Størrelsen varierer fra noen millimeter til flere centimeter.

Epulis gravidarum (se illustrasjonsbildet) er pyogene granulomer som forekommer hyppig i tannkjøttet eller på leppene under graviditet, men forandringene går tilbake etter fødselen.

Behandling av pyogent granulom

Målet med behandlingen er å fjerne granulomet for å unngå blødning, ubehag, kosmetisk sjenanse og diagnostisk usikkerhet. Granulomet fjernes kirurgisk, men laserbehandling er et annet behandlingsalternativ. Pyogene granulomer kommer tilbake dersom unormalt vev gjenstår.

Prognose ved pyogent granulom

Noen av granulomene går tilbake av seg selv innen seks måneder. Ubehandlet vil granulomet til slutt skrumpe inn, bli arrforandret og langsomt forsvinne – men det kan ta lang tid. Unntaksvis utvikles mange ‚satelitter‘ etter fjerning av et enkeltstående granulom. Det vil si at det kan oppstå mange små nye granulomer der hvor ett er fjernet.

Vil du vite mer?

  • Pyogent granulom – for helsepersonell

Få tilgang på artikkelen om dette temaet fra Legehandboka.no

Artikkelen inneholder all informasjon norske allmennleger bruker i sitt daglige arbeid.

Last ned PDF nå for kun 149 kr

Jeg har lest og akseptert Brukervilkår ved kjøp av NEL-dokumenter

Dette dokumentet er basert på det profesjonelle dokumentet ‚Pyogent granulom‘. Referanselisten for dette dokumentet vises nedenfor.

  1. Lawley LP. Pyogenic granuloma (Lobular capillary hemangioma). UpToDate, last updated Oct 11, 2017. UpToDate
  2. Luba MC, Bangs SA, Mohler AM, Stulberg DL. Common benign skin tumors. Am Fam Physician 2003; 67: 729-38. American Family Physician
  3. Steinburg B. Pediatric pyogenic granuloma. Medscape, last updated Feb 25, 2016.
  4. Rachappa MM, Triveni MN. Capillary hemangioma or pyogenic granuloma: A diagnostic dilemma. Contemp Clin Dent. 2010 Apr. 1(2):119-22.
  5. Giblin AV, Clover AJ, Athanassopoulos A, Budny PG. Pyogenic granuloma – the quest for optimum treatment: audit of treatment of 408 cases. J Plast Reconstr Aesthet Surg 2007; 60:1030. PubMed
  6. Pagliai KA, Cohen BA. Pyogenic granuloma in children. Pediatr Dermatol 2004; 21:10. PubMed
  7. Pierson JC, Tam CC. Dermatologic manifestations of pyogenic granuloma (lobular capillary hemangioma). Accessed March 4, 2011.
  8. Miller AM, Sahl WJ, Brown SA, Young SK, Quinlan CM, Patel PR, et al. The role of human papillomavirus in the development of pyogenic granulomas. Int J Dermatol 1997;36:673-6. PubMed
  9. Khandpur S, Sharma VK. Successful treatment of multiple gingival pyogenic granulomas with pulsed-dye laser. Indian J Dermatol Venereol Leprol. 2008 May-Jun. 74(3):275-7.

Diskuze

Vaše emailová adresa nebude zveřejněna. Vyžadované informace jsou označeny *